Odhod s Salomonovih otokov
Tri dni je trajala moja pot po zraku iz Slovenije do Salomonovih otokov na drugem koncu sveta, da sem se vrnil na Pacifik in na Skokico. Pot do Nora na zahodu Salomonovih otokov je tokrat potekala brez letalskih zamud, edini manjši zaplet je bil le v Honiari, kjer sem moral prenočiti, ker sem imel let na Novo Georgijo šele naslednji dan. Prenočišče sem si rezerviral preko interneta in izbral sem si stanovanje v hiši pri letališču, ki je bila na zemljevidu narisana čisto blizu letališkega potniškega terminala. Zvečer po pristanku letala sem šel peš do »600 metrov« oddaljenega prenočišča, a hiše s stanovanjem tudi po več kot enem kilometru nisem našel. Signala za mobitel nisem imel, na srečo pa so se me usmilili prijazni domačini z avtom, ko so me videli, kako otovorjen s tremi torbami v temi hodim ob robu ceste. Ponudili so mi prevoz, a naslova prenočišča, ki sem jim ga povedal, niso poznali. Gospa je potem poklicala lastnika stanovanja, ki ji je povedal, da ni vedel, da pridem, ker danes ni preveril mailov. Povedal je, kam naj me dostavijo in obljubil, da bodo čimprej prišli tja in uredili stanovanje. Izkazalo se je, da se hiša z mojim prenočiščem nahaja dva kilometra od letališke stavbe. Brez pomoči domačinov je ne bi našel.
Stanovanje so lastniki kmalu očistili in pospravili, da sem se lahko ponoči vselil. Lastnica mi je povedala, da so njihovo prazno stanovanje šele pred enim dnevom ponudili na »Bookingu« in niso računali, da se bo kdo tako hitro prijavil, zato niso preverjali mailov. Za zaplet se mi je naslednje jutro oddolžila z razkošnim tropskim zajtrkom.
Po prihodu na barko sem se kar zgrozil, ko sem videl, kako umazana je od ptičjih drekov. Paluba je bila videti kot tla v kurniku. Tri dni sem čistil in pral barko ter montiral opremo. S ptiči sem se ob tem vseskozi boril za lastništvo nad Skokico. Stvar bi bila dokaj preprosta, če bi imel pri roki cev s priključkom na vodovod in bi palubo preprosto opral s curkom vode, a barka je bila privezana na bojo sredi zaliva in daleč od vodovoda. Pri roki torej nisem imel cevi s tekočo vodo, zato sem vodo moral zajemati z vedrom iz morja in palubo ribati s krtačo. Nekajkrat sem pregnal ptiče in opral palubo barke, pa so ptiči kmalu spet prileteli nazaj na barko in jo zbombardirali s svojimi drekci. Drugi dan sem na jamboru in v bumu odkril nekaj gnezd in dobil odgovor, zakaj se ptiči tako vztrajno vračajo na barko. Gnezda sem v jezi zmetal v morje in neljubih obiskovalcev je bilo potem na barki manj. A nekateri ptiči so še vedno prihajali na jambor, zato sem razvil in pregledal še glavno jadro, ki je bilo dvojno zapakirano in zaščiteno pred soncem in dežjem. Tudi v jadru sem pod plahtami našel še štiri gnezda. Po dveh dneh sem dobil bitko s ptiči in se lotil montaže nove opreme. Pri tem dobil pomoč delavcev marine, saj en par rok za vsa opravila ni zadoščal in vmes sem moral splezati tudi na jambor.
Največ preglavic mi je povzročala menjava sidrnega vinča. Novega, težkega kar 32 kg, sem v prtljagi prinesel s seboj od doma. Vijaki in os na starem vinču so že preveč zarjavel in ga na normalen način nikakor nisem mogel odstraniti z barke. Nazadnje sem ga moral s kotno brusilko razrezati na majhne kose in jih z macolo in dletom odstraniti iz sidrnega prostora, da sem tam lahko namestil novega.
V sredo sem bil pripravljen za odhod. Na barko so prišli salomonski uradniki, da smo izpolnili potrebne izstopne formularje, plačal sem takso in dobil štampiljko v potni list. Pod večer sem se od Salomonovih otokov poslovil in odjadral proti Papui Novi Gvineji.
